Diagnostika

Nove paradigme vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami opredeljujejo diagnostično ocenjevanje otrok kot proces, v katerem se zbirajo podatki in informacije o otroku, ki so ključne za načrtovanje oblik pomoči in podpore otroku. Zbiranje informacij mora potekati sistematično in mora biti namensko usmerjeno (metode, oblike pridobivanja podatkov, namen zbiranja informacij).

CILJI IN NAMEN:

Cilj diagnostičnega ocenjevanja je odkrivanje dejavnikov, ki otroka ovirajo pri njegovem učnem procesu, spoznavanje njegovih močnih področij, s katerimi v okviru razvijanja rezilientnosti otroka učimo strategij kompenziranja težav in preučimo tako dejavnike tveganja kot varovalne dejavnike v otrokovem okolju.

Cilji diagnostičnega ocenjevanja učnih težav pri otrocih so (Magajna po Reidu, 2011):

  • Identificirati učenčeva splošna močna področja in šibkosti,
  • Ugotoviti aktualen nivo otrokovega izvajanja in dosežkov,
  • Razložiti pomanjkanje napredka,
  • Identificirati tiste vidike učenčevega izvajanja pri branju, pisanju, računanju, pravopisu in drugih šolskih spretnostih, ki so značilni za tipičen »vzorec napak«,
  • Identificirati specifična področja kompetentnosti,
  • Razumeti učenčev stil učenja in
  • Ugotoviti pokazatelje v kurikulu, ki lahko zanimajo ali motivirajo učenca.

Namen diagnosticiranja (ocenjevanja) učnih težav je identifikacija učnih težav, določanje dodatne strokovne pomoči, ki jo otrok potrebuje in prilagoditve v vzgojno izobraževalnem procesu na kar se navezuje načrtovanje individualiziranega programa, izvedba in evalvacija le tega.

OPIS STORITEV:

Diagnostično ocenjevanje vključuje poglobljen proces spoznavanja otrokovega funkcioniranja po posameznih področjih (kognitivno, čustveno, socialno,… področje) s katerim lahko s pomočjo kriterijev za opredelitev neke motnje določimo intenzivnost težav in izberemo učinkovite oblike dela in metode pomoči.

Neformalnimi načini diagnostičnega ocenjevanja omogoča ocenjevanje otroka v njegovem okolju, upošteva šolski kurikul, poteka dalj časa, pogosteje, otroku se lahko prilagodi čas, se ga pri delu spodbuja (Magajna, 2011).

Najpogosteje pri ocenjevanju učnih težav uporabljamo kriterijske in standarizirane teste za detekcijo težav, opazovanje in ček liste za klasifikacijo težav, standarizirane teste, intervjuje, analizo napak, opazovanje za načrtovanje pomoči in evalvacijo napredka učenca.