Plesno-gibalne terapevtske delavnice

Pri delu z učenci s posebnimi potrebami opažamo velik potencial za vpeljavo sistematičnega dela na področju glasbenega in plesnega umetniškega ustvarjanja. Prav to področje se namreč pogosto izkaže za močno področje pri učencih s posebnimi potrebami. V praksi se jim dejavnosti s tega področja velikokrat ponudijo kot sestavni del pouka ali v obliki interesnih dejavnosti. V veliki meri je to povezano s kadrovsko zasedbo in dodatnimi znanji, ki jih imajo posamezni učitelji.

Ko želimo spregovoriti o glasbeni in plesni vzgoji učencev s posebnimi potrebami, žal ne moremo izhajati iz konvencionalnih metod in ciljev, ki jih ponuja šolski sistem v osnovnih in glasbenih šolah. Pri tovrstni populaciji je lahko učinkovita le najtesnejša povezava ali celo integracija učenja glasbenih veščin in plesno gibalnih spretnosti, glasbenega in plesnega  ustvarjanja in poustvarjanja s principi umetnostne terapije in  inkluzivne glasbene vzgoje, ki temeljita na osnovnih principih prilagajanja metod in ciljev, predvsem pa na filozofiji inkluzivne pedagogike in umetnostne terapije.

V umetniški program se lahko vključujejo učenci s posebnimi potrebami, s katerimi bi bilo mogoče z individualnim pristopom razvijati posamezna otrokova močna področja izražanja in ustvarjanja..

Ponujamo plesno – gibalne terapevtske delavnice, v sklopu katerih se lahko udeleženci srečajo z osnovnimi zakonitostmi plesnega ustvarjanja in poustvarjanja, hkrati pa na delavnicah delujemo tudi po principih plesne terapije za premagovanje raznih konfliktov, težav in predvsem na področju pozitivne samopodobe. Ponujamo tudi izobraževalne seminarje/delavnice za pedagoške kolektive.

Pozitivni učinki glasbe, plesa in gledališke dejavnosti na ljudi s posebnimi potrebami niso več ugotovitve posameznikov, temveč strokovno utemeljena dejstva po vsem svetu.

Plesno-gibalne terapevtske delavnice temeljijo na 4 področjih:

  • Ustvarjalni gib, ples (učenje, ustvarja in poustvarjanje plesa, nastopanje).
  • Plesna pismenost in osnove plesne teorije (plesna terminologija, analiza in kritičnost, plesna zgodovina in sodobniki s plesnega področja).
  • Sodelovanje z okolico (vključevanje ustanov in ustvarjalcev, obiskovanje prireditev).
  • Plesno – gibalna terapija (ples kot vseživljenjska obogatitvena dejavnost, postavljanje individualnih ciljev, razvijanje sposobnosti na fizičnem, socialnem, čustvenem in kognitivnem nivoju).

Glasbena in plesno – gibalna vzgoja pozitivno vpliva na učence na več nivojih:

Motorika

Otroci s posebnimi potrebami imajo težavo pri koordinaciji svojih udov. Običajna pomoč učenja umetnosti je v tem, da zahteva določeno disciplino in samokontrolo, kar otroka spodbudi, da se fizično obvladuje, oziroma kontrolira gibe rok in prstov ter koordinacijo med njimi. Z učenjem plesnih prvin in gibalnim ustvarjanjem razvija koordinacijo celotnega telesa, telesno shemo ter motorični spomin. Hkrati krepi posamezne mišične skupine ter pravilne gibalne vzorce. In kadar je usvojena najpreprostejša tehnika, je otrok deležen občutka zadovoljstva ob doseženem uspehu, v kolikor je bil deležen subtilne in spodbudne edukacije.

Koncentracija

Otroci s posebnimi potrebami so po navadi raztreseni in nepozorni, podobno kot njihovi normalni vrstniki. Učenje umetniških veščin jih odtegne od negativnih vplivov in aktivnosti in jim omogoči razvijanje njihove koncentracije v smislu pozitivne percepcije dogodkov iz okolice.

 Dihanje in govor

Tistim, ki imajo težave z dihanjem ali govorom, bo učenje umetniške veščine pomagalo pri kontroli dihanja, posledično tudi govora, v manj panični obliki, kot to počnejo običajno. Dihanje namreč zahteva enako discipliniranost, kot jo zahteva učenje umetniške veščine, saj izhaja iz logične posledičnosti od vdiha do produkcije zvoka ali ustreznega dihanja ob gibanju, kar jim zmanjšuje težavnost pri komunikaciji z okolico.

Gluhost in naglušnost

Mnogi so mnenja, da upodabljajoča umetnost nima uporabne vrednosti pri gluhih in naglušnih. Temu seveda ni tako, saj npr. glasba povzroča vibracije. Te vibracije pa spodbujajo otroka k uporabi drugih čutil, ki lahko nadomestijo njegov primanjkljaj. Pri spoznavanju vibracij bo gluh otrok postal bolj pozoren, kaj se dogaja v svetu okoli njega, kar mu bo omogočilo manjši občutek izoliranosti ter večji občutek pripadnosti vsakdanjemu življenju. Ples se izkaže tudi kot sredstvo komunikacije in vzpodbuja doživljanje taktilnih in kinestetičnih zaznav.

Čustva

Moč umetnosti, da izzove čustveni odziv, je osnova vseh čustveno obarvanih slovesnosti in življenjska sila vsake igre, predstave ali nastopa. Umetnost lahko obide logične in analitične filtre uma ter vzpostavi neposreden stik z močnimi čustvi in strastmi, zasidranimi globoko v spominu ali duhu. To nato povzroči odgovor telesa.

Samopodoba in samospoštovanje

Učenje umetniških veščin omogoča otroku postati umetnik, pa čeprav gre zgolj za en udarec na boben na šolskem koncertu ali izvajanje osnovnih plesnih korakov. Dosežki ga kot umetnika navdajajo s ponosom, ki lahko omili njegovo negativno samopodobo v odnosu do okolja, ki ga obdaja doma in v šoli. Umetniška veščina mu dviguje samozavest in ga postavlja v enakovreden položaj z ostalimi otroki.

Motivacija

Posebej otroci v zgodnjem razvojnem obdobju so motivirani zgolj z rezultati. Otrok, ki naredi korak, jih želi narediti še več. Igranje na glasbilo ali izražanje s plesom izvabi trenutke veličastnosti, ki ga motivirajo k še trdnejšemu delu ter ga spodbujajo k izpopolnjevanju in nadgradnji umetniške veščine.

Umetniško ustvarjanje omogoča učencem doživljanje uspeha. Poleg tega krepi zaželeno vedenje, ki ga učenci prenašajo v vsakdanje življenje in delovanje. Učenci prav tako tudi opazno izboljšajo svojo samopodobo, sledijo etično-moralnim družbenim normam, predvsem pa razvijejo samospoštovanje, s katerim lažje premagujejo tudi svoje čustvene stiske, povezane s stigmatizacijo iz okolja. Da bi to dosegli, jim moramo zagotoviti sistematičen umetniški razvoj.

Področje delovanja projekta zajema svetovanje in strokovno podporo skozi delavnice in seminarje tako za učitelje (mentorje), kot otroke s posebnimi potrebami, skozi različne oblike terapij in pomoči z umetnostjo, pa tudi na izdelavo in izposojo prilagojene opreme (glasbila, elektronska oprema, kostumi …), ob tem pa skrbno razvijanje nove metode strokovnega dela.